14.08.08
Kategorija Avtorjevi prebliski ob 22:50 avtor: risk
Končno sem tudi jaz prejel internet na morju, občutek, ko kot mali otrok komaj čakaš, da lahko neko stvar preizkusiš pa se je začel kazati takoj, ko sem prejel username in password. Seveda, prav zanalašč, stvar takoj ne začne delovati, sedaj, ko pa so se kanali nekoliko spraznili, pa se je pokazala prava hitrost tako računalnika, kot samega interneteta. Vse se je poklopilo tudi na drugih področjih, mikrofon je začel delovati takoj, ko sem ga priključil. Tudi ostalo programje, ki ga pri svojem delu potrebujem pa se je naložila neverjetno hitro. Celo vista, ki jo imam na leptopu me je začela razveseljevati, saj je začela delati tudi dobre stvari in ne kaže le svoje počasnosti.
Drugače pa je tudi današnji dan, znova, sestavljen z veliko stvarmi, ki so ga naredile odličnega. Čoln pa je vedno glavna tarča, vsaj mojih nenhnih potovanj sem. Čoln je kot moj mali otročiček 
Ko bi le bil tudi jutrišnji dan podoben današnjemu, saj naj bi jutri končno prejel že lep čas obljubljene drese, o njih pa več ko jih dobim. Za jutri je napovedana tramontana, ki bi lahko dosegla tudi hitrost okoli 130 km/h. Bralci boste o njej in možnih posledicah izvedeli takoj, ko bo dovolj “varno” za priklop na internet.
Permalink
11.08.08
Kategorija Avtorjevi prebliski ob 23:00 avtor: risk
Ko si nekaj zaželim, moram to tudi dobiti. Ampak nisem kot tisti, ki jim starši kupijo vse kar si poželijo. Starši kakšne evro pristavijo samo takrat, kadar se gre za nujne stvari in sem se navadil, da jim tudi sam ne “težim” za stvari kot so nov mikrofon in something like that. No, da se vrnem na začetek. Zaželim si neko stvar in če si jo želim teden, morda celo dva, si jo nabavim. Tako sem si danes omislil mikrofon in ga imam . Stvar je začela delovati takoj ob priključitvi računalniku. Žal pa me je izdal virtualDJ, ki sem se mu že zahvalil za sodelovanje in sem preskočil na SAM Broadcasterja. Postal pa sem tudi član spletnega radia cimzk.com, kjer so me lepo sprejeli. Dobil sem celo svojo sliko, ki je podobna sliki na blogi, razlikuje se le po tem, da ji je dodano še moje DJ ime in pa okvir:
.
Permalink
27.07.08
Kategorija Wie geht es dir? ob 08:07 avtor: risk
Nova kategorija. Vsebovala bo na kratko in jedrnato napisane dogodke, ki se mi bodo dogodili v določenem obdobju. Zgled sem si znova našel pri mojci. No, pa začnimo:
- V kratkem času sem spoznal veliko novih ljudi, vsi so supr!
- Na koncert vrtnega ansambla, sem prišel v zelo dobri družbi. Še prej smo dobro uro igrali košarko, prehodili nekaj kilometrov, nismo pa pozabili niti na sladoled. Fajn smo se mel;) Čeprav sem opazil nekaj ljudi, ki si jih najmanj želim srečati takrat, ko se najbolj mudi.
- Na domači zabavi, nismo pozabili na čevape, tudi te sem jedel dvakrat, ne smem pa pozabiti na čevape, ki sem jih jedel prejšni večer.
- Obožujem čokoladno mleko, v zadnjih 5 dneh ga na dan spijem najmanj en liter.
- Danes sem spal dve uri, zaenkrat je dovolj. Popoldne pozabite name
- Ura je že nekaj čez 8 zjutraj, na chatu pa od pol 7 še zmerom ni žive duše.
Za danes sem končal. Se vidimo kmalu. Verjetno pa v teh dneh malo odpotujem… na lepše. Uživajte!
Permalink
19.07.08
Kategorija Katjini(cAt) prebliski ob 14:15 avtor: risk
Moj blog je resnično vojaško obarvan, napolnjen je člankov iz druge svetovne vojne in iz Sarajeva. Moj blog je razširjen tudi na mnoge ostale bloge, tudi tale je moj. Chef, upam, da ne zameriš, ker sem tvoj zapis o gospodinjah uporabil v privat namene.
Nisem vedel, da je 2. sv. vojna potekala tudi leta 1995, torej 50 let (polovica stoletja) po, vsem znanem, letu 1945. Tudi objav o Sarajevu ni veliko, če sem natančen je Sarajevu “posvečen” le en odstavek.
Rad pa bi vam predstavil povsem novo kategorijo, ki je posvečena Katji Komat, ki se je predstavila kot komentatorica z imenom cAt.Upam in verjamem, da bo povedala še kaj zanimivega, kar bi lahko objavil v njenem “kotičku”.
Permalink
18.07.08
Kategorija Avtorjevi prebliski ob 00:00 avtor: risk
Ponujate mi superdjuper 60 stranski vodič, ki je mimogrede brezplačen. Vendar jaz, pri svojih 15 letih ne potrebujem opisov, kot so: 6 spalnih položajev, 6 skritih značajev, Kako do večje delovne produktivnosti in uspehov pri delu?. Spim pa na dan 8 ur, kar je morda celo preveč in zato ne potrebujem novic, kot so: Če premalo spite, ste v nevarnosti!, Kako pomanjkanje spanja redi?, Ste dovolj budni za nov dan?, 5 najpogostejših razlogov za slab spanec. Uporabljam pa vzmetnico Dormeo, zato mi ni treba pošiljati niti tega: Alergije, pršice in ostali sovražniki v vaši postelji. Saj ta 60 stranski vodič, ni vodič ampak je le ena od mnogih reklam za Dormeo.
P.s.: Mislim, da pri 15 letih še ne smem voziti avta, zato sem bolj težko sodeloval v vaših nagradnih igrah, kjer bi lahko zadel Toyoto ali pa Nissan Micro in ne, nisem specifično želel nobenih vaših reklam.
Permalink
17.07.08
Kategorija Katjini(cAt) prebliski, Zanjo, zanj ob 23:24 avtor: risk
Veliko (tudi blogeristov) je že prišlo do trenutnka, ko jih je bivša punca ali fant začela klicati z drugačnimi vzdevki, če so bili včasih najbolj prijazni in najbolj ne vem kaj. So kar čez noč postali “potrebni fukači”, prasci, pedri in marsikaj bi še lahko naštel. Zelo pa sem se nasmejal, ko sem to postal tudi jaz. Zakaj?
“Potreben fukač” sem postal danes popoldne, nekaj čez 14 uro. Najbolj pa me je nasmejala obrazložitev le-tega pojava. “Potreben fukač” sem postal, ker še nisem imel punce, pa tudi “zalizoval” se še nisem. No, potrebnega fukača sem si jaz predstavlal nekoliko drugačnega. Če tista punca, ki mi je to napisala želi video material, kjer je zelo(preveč za blog) podrobno nazorjen “potreben fukač”, ji ga z vsem veseljem pošljem kamorkoli pač že želi. Tudi nekoliko pritajenega cmokljanja ob tem, ko drugo punco vabim na zabavo ti ni treba ravno spuščati, sploh ne na javnem mestu. Če nisi povabljena, pač nisi povabljena big deal.
Zaradi prigovarjanja redne komentatorice naj sestavek že zaključim, ga počasi zaključujem. To ni edini primer briljantno izbranih besed, zato če kdo želi za še kakšne vzdevke, naj se javi na moj e-mail (bloger93@gmail.com).
P.s.: Kar nekoliko prestrašilo pa me je kako malo vidim nekaj minut čez 10 zvečer na kolesu, kjer mi je dobesedno crknila luč.
Permalink
14.07.08
Kategorija Slabi dnevi, Avtorjevi prebliski ob 22:14 avtor: risk
Zadnje čase se mi to dogaja vse pogosteje. Občutek, da ne poznaš samega sebe me naravnost mori in občasno kar pretrese. Preprosto ne vem kaj delam in ne vem kaj mi je. Sploh današnji dan je eden najslabših daleč naokoli. Izgleda tako, kot da se ne znam brzdati in povsem neumno se mi zdi, da morajo “najebati” drugi, ki jim je ta dan kot vsak drug, ljudje, ki me imajo radi. Zato se vsem še sedaj opravičujem za vse kar je že bilo in kar verjetno še bo.
Tudi tale blog mi vse bolj polzi iz rok, preprosto ne najdem več smisla kaj pisati, žalosti me tudi dejstvo, da kljub več kot 200 ogledom mojega bloga preprosto ne komentirate več.
Permalink
28.06.08
Kategorija Slabi dnevi ob 22:03 avtor: risk
Zjutri smo šli v Domžale, ker je tam pokopana moja prababi, ki je umrla na današnji dan pred natanko 25 leti. Nazaj grede sem opazil jumbo plakat, na katerem je bila reklama za koncert Lumpanje(?), na katerem se bo zvrstilo ogromno (dobrih) skupin ter pevcev in pevk. Ampak tako reklamo sem opazil le enkrat?! Je to sploh možno, da se taka stvar reklamira le na enemu plakatu? Sploh, če gre za večji dogodek…
Nekaj ur kasneje sem šel na skoraj že obvezno kolesarjenje in košarko z Lamprehtom. Ko sem šel mimo cerkve je bilo okrog polno avtomobilov okrašenih s tistimi kičastimi okraski, ki opozarjajo na poroko, ko pa sem prišel do spominske vežice, ki je nekoliko nižje sem bil priča pogrebu. Kako lahko istočasno, na istem msetu potekata tako različna dogodka kot sta poroka in pogreb?
Naslednji prizor, ki me je šokiral:
Pa lepo vas prosim? Tole je prizor, ki ga boste videli v največjem blokovskem naselju na Vrhniki. Komunala ne odvaža smeti, zato se le-te kar nabirajo. Seveda so za tako divje “smetišče” krivi tudi tisti, ki živijo v naselju, vendar komunalisti morajo redno odvažati smeti… Ob tem se mi poraja vprašanje kaj za vraga tako zelo delajo, da ne morajo povečati odvozov, vsaj v tistih “glavnih predelih” mesta.
Naslednja stvar, ki me je zmotila je, da vozniki avtomobilov ne znajo opravljati svojih avtomobilov, kaj šele, da bi lahko mirili svoje živce. Če je prostora za dva avtomobila in jaz s kolesom zasedam enega, gre lahko avto še vedno po tistem praznem prostoru in lahko prišpara svojo hupo. Na srečo je voznik avtomobila hitro “pogruntal” svojo napako in se je le zamišljen v svoja bedasta dejanja odpeljal v neznano.
Pomiril sem se šele na košarkarskem igrišču, kjer sem bil priča dogodku, ki si ga bom zapomnil za kar nekaj časa. Namreč to sproščenost med “košarkaši”, saj smo kljub možno različnih letih skupaj delovali kot eno in smo se tudi nasmejali.
P.s.: Jutri zjutraj grem malo obiskat naše ljubljančanke in ljubljančane. Gre kdo z mano?
Permalink
17.06.08
Kategorija Zasanjanost ob 23:22 avtor: risk
25.05.1995, ob 20:55 je za vedno umrl dan mladosti, dan, ko se je cela Jugoslavija spominjala Titota.
Ko je umrl dan mladosti
Vojna v Bosni in Hercegovini se je končala po srbskem masakru na sarajevski tržnici, kar je posredno privedlo do napada sil Nata in konca vojne
Petindvajseti maj je leta in leta veljal za najsvetejši praznik mladosti, upov, bratstva ter enotnosti med narodi in ljubezni do ljubljenega Tita.
(Foto: Dnevnik)
Veliki državnik, ki je bil tak ali drugačen, absolutist ali tiran, velik državnik ali naš ljubljeni vodja, je umrl in deset let po njegovi smrti so številni pozabili na vse, kar se je negovalo 35 let. Vojna je spremenila ljudi, dan mladosti pa je dokončno umrl 25. maja 1995 v Tuzli. Bolečina tega in številnih pomorov kot zakleta spremlja Bošnjake in jih bo še leta, vsi drugi pa smo na “dogodke” v tistih krvavih letih že zdavnaj pozabili. Bolečino onih in sedanjih dni Bošnjakov morda najlepše opisuje stavek, ki smo ga prebrali na eni od spletnih strani: “Ko gledaš dolg seznam žrtev, zasovražiš vse, ki so krivi. Toda kot je rekel nekdo: Ne bodite maščevalni, bodite častni in dostojanstveni. Ne umažite imen teh žrtev. Pa vendar naj njihova smrt ne bo zaman. ‚Pamtite i opominjite, da se nikad ne zaboravi.’”
Sarajevo in začetek vojne
Vojna v Bosni se ni dogajala le v Sarajevu, ki je bilo nekako simbol upora, ampak tudi marsikje drugje. Obkrožitev Sarajeva se je začela z zavzetjem mednarodnega letališča Ilidža v noči s 4. na 5. maj in je trajala vse do 29. februarja 1996. 1425 dni strahov, ubijanja in oskrbovanja prek zračnega mostu.
Že pozimi 1991/92 je jugoslovanska vojska začela zbirati orožje na hribih okoli Sarajeva, marca 1992 je prišlo do spora med člani Srbske demokratske stranke in Radovana Karadžića s policisti BiH zaradi barikad, ki so jih postavili Srbi na Grbavici. Petega aprila 1992 so v Sarajevu organizirali demonstracije za mir, pripadniki SDS pa so s hotela Holliday Inn začeli streljati na demonstrante. Ubili so Suado Dilberović in Olgo Sučić, ki sta bili prvi žrtvi vojne v Bosni, naslednji dan pa v BiH štejejo kot začetek vojne, ki je uradno trajala do 14. septembra 1995.
Tokrat ne bomo govorili o Sarajevu in vojaških silah, ki jih je vodil vojni zločinec, general Ratko Mladić, o Srebrenici, o Bihaću in številnih krajih, ki bodo ostali za vedno zapisani v zgodovini. Tokrat bomo namenili več besed krvavemu dogodku v Tuzli, ki je zahteval kar 75 življenj mladih, kar pa ni bilo dovolj, da bi mednarodna skupnost resneje posredovala pri grozljivem ubijanju in ga končala.
Tuzla in dan mladosti
Ob boku najbolj grozljivih pobojev, ob 8000 pobitih Muslimanov v Srebrenici, 600 postreljenimi v Bratuncu, 30.000 posiljenimi ženskami in mnogimi drugimi je tudi “maj mladosti” v Tuzli. Zgodil se je točno 25. maja 1995. Na Kapiji, kot pravijo sprehajališču v Tuzli, priljubljenem stičišču mladih. Ob 20. uri in 55 minut so srbske sile izstrelile na glavni trg mesta, kjer je bilo v tistem trenutku veliko sprehajalcev, granato in njene posledice so bile grozljive. V trenutku je umrlo 71 prebivalcev Tuzle, več kot 200 pa je bilo teže in laže ranjenih. Večina je bila mladih, katerih povprečna starost je bila le okoli 24 let. Povprečje, ki malo pove. Med vsemi žrtvami je bilo le sedem starejših od 30 let, med njimi pa je bil tudi najmlajši, komaj dveletna Sandra Kalesić. Dogajanje tistega večera je bilo preprosto grozljivo.
Spomini dežurne sestre Mejreme Ramadanović, ki je takrat delala v sprejemni ambulanti v bolnišnici, govorijo sami zase o bolečini in trpljenju: “Nosili smo jih v odejah, na nosilih, v rjuhah, na koncu na rokah v operacijsko dvorano, hodniki pa so bili prepojeni z njihovo krvjo. Težko je bilo gledati okoli sebe desetine raztrganih otrok, ki so stegovali roke in prosili za pomoč. Pogosto niso prosili zase, ampak za tiste, ki so bili teže ranjeni. V tistem trenutku so bili tako polni življenja, nesebični, želeli so enako kot medicinsko osebje, da bi jih čim več preživelo.
Ko smo oskrbeli žive, je prišel na vrsto najtežji del. V preddverju so ležala trupla deklic in dečkov, ki jim nismo mogli pomagati. Plavolasa deklica je imela nogo na prsih. Bila je tako lepa. Bili so najlepše oblečeni otroci, kot da bi vedeli, da bodo za vedno odšli. Toliko lepote in mladosti se je te noči zlilo v vonj zažganega mesa. Takoj nam je postalo jasno, da je treba identifikacijo mrtvih opraviti čim prej, ker je Tuzla norela od bolečine. Enainsedemdeset je bilo ubitih, tisoče mater pa ni vedelo, ali je med njimi morda tudi njihov otrok.”
Maj in krvavi mak
Zgodbe, pripovedi, bolečina, ki je Tuzlo in Bosno zaznamovala za vekomaj, bolečina, ki je pokopala dan mladosti. Tudi zato naj končamo ta zapis z besedami neznanega dekleta, Bošnjakinje iz Tuzle. “Nekoč sem ljubila maj. Mesec rož in mladega listja, mesec, ki me spominja na maturantski ples, diplomski izpit, dan mladosti. A čemu ta lepota, če v tem mesecu zacveti krvavo rdeči mak v polju pšenice. Leto 1992, 1995 … Nikoli več. Bo to obveljalo? Tistega petindvajsetega maja je neka deklica dobila novo bluzo in je pobegnila mami na sprehajališče, da bi lepoto svoje mladosti pokazala prijateljicam. Da bi jim pokazala rdeče cvetove na beli bluzi. In na njej so ostali. Na njej so vzcvetele nove rože - iz njene krvi. Za vedno. Nikoli več oči niso točile solz zaradi nesrečne ljubezni, nikoli več ni neopravičeno manjkala pri pouku, ni odšla na maturitetni ples, le svatbo je imela, zavita v bel prt smrti. Vse, kar bi lahko bilo, se je v tistem trenutku, v tistem dnevu mladosti končalo. Zato nikoli in nikakor ne pozabite na to. Da sta zgodovina in usoda z roko v roki z nečim, čemur ne vem imena, omadeževali človeški narod. Za večno.”
Avtor tega besedila, ki je bilo objavljeno v Nedeljskem dnevniku, 8. junija 2008, na 35 strani, je Tomaž Bukovec.
Permalink
16.06.08
Kategorija Aktualno ob 15:09 avtor: risk
Spoštovani učenci in učitelji!Končale so se volitve za naj učitelja šole, glasovali so vsi učenci od 5 do 9 razreda. Kot predsednik ŠS bom objavil rezultate. Naj učiteljica šole v letošnjem šolskem ga. Meta Bleiweiss. V imenu naše šole ji čestitamo in podarjamo vrtnico.
Zelo cenjene učiteljice so tudi Alja Bartol, Polonca Šurca Gerdina, Janja Markovič in Elissa Tawitian.
To je sporočilo, ki bi ga moral prebrati, vendar ga zaradi težav nisem mogel. Za objavo štirih učiteljic (Bartol, Šurca Gerdina, Markovič, Tawitian) smo se odločili, ker so imele med sabo podobno število glasov. Z velikim naskokom pa je vseeno zmagala Meta Bleiweiss, ki ji tudi osebno čestitam.
Permalink
