Danes se mi je to, da imam fotoaparat vedno zelo blizu izplačalo. Našel sem namreč nekega mačka, ki se je nastavljal sončnim žarkom, kolikor jih je le uspelo prodreti skozi vse oblake.
Sedaj naj spregovorijo slike:
V zadnji sliki sem se nekoliko poigral z dodajanjem teksta k sliki. Tekst je sicer besedilo pesmi Tvoje oči od Nietov.
Uspelo nam je. No, vsaj nekaterim, ki smo že uspešno zaključili prvo četrtino srednje šole. Po enem letu srednje šole se sam počutim kot, da bi bili starejši že vsaj deset let. Toliko stvari, ki smo jih doživeli, toliko preizkušenj, kot jih je bilo v tem prvem letu srednje šole. Toliko vsega verjetno ne bo nikoli več.
Še se spomnim, kako smo se na koncu osnovne šole vsi spraševali kaj bo naprej, kaj se bo dogajalo z nami. Pa nas poglej sedaj, eno leto kasneje. Z nešteto novimi poznanstvi, z novimi pogledi na marsikaj. Odrasli smo, nismo več otroci, ki se nismo znašli v marsikateri situaciji.
Sam sem prvi letnik zaključil uspešno, s 4 točkami(prav dober uspeh) in 6 kreditnimi točkami. Vesel sem, ker vem, da sem posegel moja pričakovanja, vesel pa sem tudi, da imam še vedno lahko še večje želje. Lahko sem še bolj uspešen.
Komaj čakam 1. september. Čudno ali ne, želim si ga bolj kot dva meseca počitnic, kljub temu, da bom lahko med počitnicami še več časa posvetil tistemu za kar živim, za prijatelje, za kolo, za fotoaparat in za delo. 1. septembra pa se veselim, ker se bo takrat začela nova zgodba. Najina zgodba. Ponosen in vesel sem, da bova naslednje leto šla skozi vrata skupaj. Ti in jaz. Midva, ki sva skupaj doživela že toliko lepih in malo manj lepih stvari. Skupaj bova jadrala skozi moja tri in tvoja štiri leta življenja na tej šoli, skupaj si bova lahko zastavljala cilje. Tudi če bo šlo kdaj tako zelo narobe, da najinega prijateljstva ne bova več mogla rešiti, bova vsak zase vedela, da sva skupaj preživela morje trenutkov, ki se bodo obema vtisnili v spomin.
Čakam in pričakujem. September in tebe 
(slika je iz folklornega večera, ki je bil 17.6.)
Po dolgem času spet nova objava, tokrat prvič koncertno obarvana. V črno-beli tehniki, ker mi je taka všeč.
Nina v elementu
Poziral je Aleš
9 jih je bilo
Gape na pedalu
Še od zadaj
Ker so to moje prve koncertne fotografije, vas prosim za komentar kaj je in kaj ni dobro. Hvala!
Paket vsebuje: Nikon D60, Nikkor 18-55 VR, Nikkor 55-200VR, 2GB spominska kartica + dodatna baterija, trak za nošenje, navodila za uporabo, cd-je s programi, kable za povezave (računalnik) in torbo za nošenje.
Fotoaparat je še v garanciji, kupljen je bil 19. septembra 2008, v trgovini Big Bang. Sam fotoaparat je odlično ohranjen in rabljen izključno za družinsko fotografijo Narejenih ima okoli 3000 posnetkov. Prodajam zaradi nakupa novejšega, zahtevnejšega fotoaparata Za dodatne informacije me pokličite (041 973 663; zaradi šole sem dosegljiv šele po 14. uri) ali me kontaktirajte na mail: bloger93@gmail.com Cena: 600€
…in še vedno traja. Pet norih vikendov, od katerih so trije fenomenalni že mimo. Pa prihajata še dva, še bolj nora, še bolj fenomenalna, še bolj zanimiva, še 14 dni, še 14 norih dni. To je moj prvi maj, ki je tako zelo nor, kot je lahko le maj.
Love that!
P.S. Niet- Bil je maj 
Kaj je res že eno leto naokoli? Eno leto raznih pisarij, slik, prepirov in še česa? Bilo je prečudovito leto, zgodilo se je toliko novega, da bi bilo zdajle pisanja preveč. Vse stvari so se začele odvijati precej hitro, bilo je precej dela. Morda je tudi tu razlog, da objav ni bilo veliko. Hvala vsem, ki ste me v tem enem letu že preklikali, obiskov naj bi bilo 5332, 77,5% naj bi bilo novih gostov. Hvala vsem, ki ste v tem času pustili komentar ali na blogu ali pa ste me o mnenju pokarali kasneje. Hvala, morda sem prav zaradi vas še zmeraj tu.
Upam, da se še srečamo in naslednje leto upam, da bo še kdo od vas začel pisati blog.
Moja sestrica ima pa danes 20. rojstni dan. Jupiii! Vse najboljše, pa na čim manj odpadenih radkap 
Za darilo pa tule dobiš videospot skladbice, ki jo še prevečkrat slišim iz sosednje sobe 
Zadnji ich liebe leben je bil spisan pred daljnima dvema mesecema, že to dokazuje dejstvo, da časa praktično ni. Pa vzemimo si ga nekaj
To so tri slike laserjev iz maturantskega plesa, ki se je odvil 2. aprila na Gospodarskem razstavišču.
Zelo rad imam moje prave prijatelje, prijatelje v s katerimi uživamo v družbi drug drugega, ki se znamo nasmehniti, ko je najhuje. Prijatelje, ki kljub temu da so pred petimi minutami spali ali počeli karkoli drugega vedno imajo čas zate.
Istočasno pa mi je zelo žal nekaterih, ki mislijo kaj so, v resnici pa niso vredni počenega groša. Žal mi je tistih, ki se hvalisajo, da jim pomeniš nevem kako zelo veliko, v resnici pa ti znajo samo metati nože v hrbet. Izdajalstvo še nikoli ni bilo pot do prijateljstva, vsaj resničnega ne! Dan za dnem nekateri(ali nekdo) počne isto. Ampak s takim početjem škoduje samo sebi, meni niti malo. Raje imam malo prijateljev, kot da imam take.
Zadnja dva vikenda sta bila prečudovita in zagotovo daleč najlepša v mojem življenju. Tako natrpanih, a kljub temu zelo pozitivno naravnanih vikendov resnično ni veliko. Zato mi nekaj nesrečnikov, ki se jim zdi glavno v življenju necivilizirano dretje in smejanje stvarem, ki niti malo niso smešne pač teh dni ne more pokvariti. Vi(komur je to namenjeno bo že vedel) mi ob vaših izpadih, ki mejijo na otročarijo, delate praktično nekaj najlepšega kar si človek lahko želi, dokazujete mi koliko mi pomenite vi in koliko mi pomenijo resnični in pravi dobri prijatelji.
Za konec pa naj se še enkrat zahvalim vsem, zaradi katerih življenje ima smisel in zaradi katerih so dnevi kakršni so - Čudoviti z velikim Č. 
