Uspelo nam je. No, vsaj nekaterim, ki smo že uspešno zaključili prvo četrtino srednje šole. Po enem letu srednje šole se sam počutim kot, da bi bili starejši že vsaj deset let. Toliko stvari, ki smo jih doživeli, toliko preizkušenj, kot jih je bilo v tem prvem letu srednje šole. Toliko vsega verjetno ne bo nikoli več.
Še se spomnim, kako smo se na koncu osnovne šole vsi spraševali kaj bo naprej, kaj se bo dogajalo z nami. Pa nas poglej sedaj, eno leto kasneje. Z nešteto novimi poznanstvi, z novimi pogledi na marsikaj. Odrasli smo, nismo več otroci, ki se nismo znašli v marsikateri situaciji.
Sam sem prvi letnik zaključil uspešno, s 4 točkami(prav dober uspeh) in 6 kreditnimi točkami. Vesel sem, ker vem, da sem posegel moja pričakovanja, vesel pa sem tudi, da imam še vedno lahko še večje želje. Lahko sem še bolj uspešen.
Komaj čakam 1. september. Čudno ali ne, želim si ga bolj kot dva meseca počitnic, kljub temu, da bom lahko med počitnicami še več časa posvetil tistemu za kar živim, za prijatelje, za kolo, za fotoaparat in za delo. 1. septembra pa se veselim, ker se bo takrat začela nova zgodba. Najina zgodba. Ponosen in vesel sem, da bova naslednje leto šla skozi vrata skupaj. Ti in jaz. Midva, ki sva skupaj doživela že toliko lepih in malo manj lepih stvari. Skupaj bova jadrala skozi moja tri in tvoja štiri leta življenja na tej šoli, skupaj si bova lahko zastavljala cilje. Tudi če bo šlo kdaj tako zelo narobe, da najinega prijateljstva ne bova več mogla rešiti, bova vsak zase vedela, da sva skupaj preživela morje trenutkov, ki se bodo obema vtisnili v spomin.
Čakam in pričakujem. September in tebe
(slika je iz folklornega večera, ki je bil 17.6.)